Hipnozi lahko sledimo kar precej nazaj v zgodovino. Bila je prisotna med starejšimi civilizacijami, kjer so jo uporabljali za zdravljenje. Običajno je šlo za večje sobe, kjer so duhovniki s posebnimi rituali ljudi spravljali v trans in jim potem šepetali, da bodo ozdraveli, kar se je večinoma tudi dogajalo. Danes lahko opazimo, da so uporabljali enega najmočnejših zakonov hipnoze: ustvari idejo, povečaj človeško pričakovanje in zgodil se bo čudež. Oziroma, kar pričakujemo, da se bo zgodilo, se rado uresniči. Nekje do srednjega veka ni bilo nekih sprememb glede uporabe hipnoze, je pa sam srednji vek precej temačen in verjetno ne bomo nikoli izvedeli koliko hipnotizerjev so takrat zažgali na grmadah. Tako, da lahko rečemo, da se je moderna hipnoza začela z našim sosedom avstrijcem doktorjem Franzom Mesmerjem (1734-1815). Mesmer je bil zelo inteligenten in razgledan zdravnik. Vedno je bil pripravljen preizkusiti kaj novega. In tako je nekega večera na poti iz gledališča naletel na uličnega cirkusanta, ki je počel dokaj nenavadno stvar, ki ga je zelo pritegnila. Možak je z magneti mahal pred obrazi ljudi in ti so zapadli v neke vrste trans. Od uličnega izvajalca je pobral vse informacije in čez nekaj časa že sam počel podobno zadevo s to razliko, da je kot zdravnik ljudem surgeriral možnost ozdravitve. In v večini primerov se je to tudi zgodilo. Doma v svoji ordinaciji je pripravil mizo z magneti in vabil ljudi, da se nanjo uležejo in zapadejo v zdravilni trans. To se je zaradi pričakovanja tudi dogajalo (osnovno načelo hipoze), ostalo je naredila ljudska fantazija in ljudje so čudežno ozdraveli ali pa se vsaj veliko bolje počutili. Zavedati se moramo, da so bili l judje v takratnem obdobju veliko bolj sugestibilni, kakor danes. Kmalu se je novica razširila in Mesmer je moral zadevo prestaviti na dvorišče, kjer ga je obiskovalo na stotine ljudi dnevno. Zadeva se je tako razrasla, da so drugi zdravniki ostali brez dela. Pritožili so se Mesmerju, vednar se on na pritožbe ni odzival. Zaradi tega so sklicali posebno komisijo, ki naj bi zadevo preučila. Ugotovili, so da Mesmer krši celo vrsto zakonov. Prepovedali so mu opravljanje dejavnosti in življenje je končal kot revež nekje na podeželju. Je pa zanimivo, da so nekateri inteligentni ljudje, med katerimi je bil tudi znani Benjamin Franklin, že takrat ugotovili, da ti transi, ki jih je povzročal Mesmer nimajo nobene veze z magneti, ampak, da v resnici gre za sugestijo oziroma, da ljudje zaradi pričakovanja padejo v trans.
James Braid
Naslednja pomembna oseba v zgodovini hipnoze je bil James Braid, ki pa je Mesmerja na skrivaj proučeval. Ne glede na to, da ga je zadeva močno zanimala, ni hotel končati kot Mesmer in se je odločil, da bo te transe, ki so jim rekli Mesmerizem preimenoval, tako da ga ne bodo mogli povezati z Mesmerjem. Že dolgo je poazoval ljudi v tako imenovanem transu in prišel je do zaključka, da gre za neko vrsto spanja in začel je uporablljati besedo Hypnos po grškem bogu spanja, kasneje se je razvila izpeljanka Hypnosis oziroma Hipnoza po slovensko. Od tod hipnozi ime,ki ja je na žalost zelo zgrešeno. To je ugotovil sam Braid, ko se je pogovarjal z ljudmi, ko so prišli iz transa in mu povedali, da niso spali amak so se popolnoma zavedali okolice in slišali vse kar se dogaja. Braidu sicer ne gre zameriti, ker tudi danes za osebe, ki so v hipnozi, večina ljudi misli, da spijo. Braid je hotel kasneje svojo napako popraviti in je hipnozo preimenoval v monoidealizem, ka sicer zelo dobro opisuje stanje globoke hipnoze, vendar je bilo ime hipnoza že tako razširjeno, da se je men ljudmi prijelo. Ime monoidelizem je hotel uveljaviti zato, ker je ugotovil, da so ljudje v globoki hipnozi sposobni slediti eni sami ideji dlje časa, kar je v zavestnem stanju precej težko, če ne skoraj nemogoče. Zato dandanes dosti hipnotizerjev zagovarja, da je hipnoza samo izredno močna koncentracija, kar je načeloma res.
James Esdaile
Naslednji velikan v razvoju hipnoze je bil James Esdaile (eno od globokih stanj hipnoze se po njemu tudi imenuje), ki je prinesel veliko novega v svet hipnoze. Čeprav so njegova dognanja v tistem času zavrgli (1880). Bil je glavni kirurg v zaporu v Kalkuti. V tem zaporu so bili izredno slabi higijenski in življenski pogoji. In v takem življenskem okolju so zaporniki zlahka staknili infekcijo že med sprehodom po dvorišču. In kljub temu, je Esdaile takrat izvedel preko 1000 kirurših operacij z izredno majhno stopnjo umrljivosti. Za anestezijo je uporabljal izključno hipnozo. Bil je zelo urejen in dosledn zdravnik, zato je svoje delo tudi vestno dokumentiral. Kasneje se je odločil, da bo svoja dognanja predstavil angleški kraljevi zdravniški zbornici. Moramo se zavedati, da so takrat operacije opravljali brez anestetikov. Zdravniška zbornica ga je zavrnila, z razlogom, da je bog dal človeštvu bolečino, zato je ne smemo odstranjevati oziroma preprečevati, ker bi tako nasprotovali božji volji. Razočarani Esdaile se je vrnil v Kalkuto kjer je uspešno nadaljeval svoje delo. Odkritje etra je pahnilo hipnozo za kakšnih 100 -150 let v temo in samo cirkusantom in drugim zabavljačem se moramo zahvaliti, da hipnoza ni odšla v pozabo. Zaradi tega jim gre zasluženo mesto v zgodovini hipnoze. Po daljšem času se na hipnozo zopet spomnejo v 1. svetovni vojni. Na frontah je kronično primanjkovalo etra in zato je par posameznikov (odrski hipnotizerji) začelo uporabljati hipnozo za anesteziranje. Takrat je prvič prešlo znanje hipnoze z angleških kolegov na ameriške in ravno Američani so kasneje največ razvijali hipnozo in jo začeli množično uporabljati. Američanom se moramo zahvaliti za velik napredek v uporabi hipnoze v terapevstke namene in še danes so veliko pred evropejci. Imena kot so Erickson in Elman bodo vedno zapisana v zgodovino hipnoze.